Obisk Tajske, nekaj o hrani

Ali veš, da obožujem hrano? Obožujem! Rekla bi si gurman, ampak občasno so mi všeč stvari, ki ne spadajo na gurmansko lestvico okusov. To pomeni, da kamorkoli grem, si želim poskusiti nekaj novega. Nove, drugačne okuse. Zato tudi povsod poskušam jesti čimveč lokalne hrane.

Tajska je bila popoln izgovor za poskušanje vsega, kar sem lahko. Bolj čudno je izgledalo, bolj me je mikalo.

Če si zamudil/-a mojo prvo objavo o obisku Phuketa na Tajskem, jo lahko prebereš tukaj.

1. Sadje

Na Phuketu sva poskusili vse mogoče sadje, ki sva ga lahko našli in tega je bilo ogromno! Od tajskih banan, manga, ananasa, papaje, marakuje, mangostana, pitaje, gvajave, kokosa, duriana (oja!) in salaka. Vseeno jih precej nisva uspeli poskusiti. No, pa morda drugič.

Tropsko sadje lahko kupiš povsod na Tajskem (sploh na Phuketu). Lahko ga kupiš tik ob plaži ali pa se malo sprehodiš in najdeš stojnice s sadjem malo dlje od plaže. Cene sadja so bolj ali manj povsod enake. Tik ob plaži so najdražje, dlje kot greš od plaže, bolj so poceni. V trgovinah so cene tudi višje.

Absolutni favorit tropskega sadja je mangostan. To je nekaj najboljšega! Tekstura, okus, izgled. Res, ni boljšega sadja. Še po več kot dveh mesecih ga sanjam in na žalost ga ni nikjer za dobiti pri nas.

Obvezno sva poskusili tudi kralja sadja – duriana. Sploh mene je zanimalo, kakšen okus ima glede na ves sloves, ki ga spremlja. Pravijo, da ali ti je všeč ali ti ni. Ne obstaja nekaj na pol ali vmes. Pravijo tudi, da ima vonj po gnilem/po česnu/smrdljivih nogah. S tem bi se strinjala Nataša. Meni je dišal samo po nečem okusnem in tako, kot bi si predstavljala vonj marakuje s pridihom česna. Iz tega lahko veš, kako se je zgodba končala. Nataši je bil durian absolutno ogaben in ni hotela več slišati zanj, meni pa je bil ok. Ni mi bil sicer presežek v izobilju vsega (boljšega) tropskega sadja, ampak tudi slab mi ni bil. Tekstura je bila kremna in bil je nenavadno nasiten. Po okusu bi ga ocenila s 7 (od 1-10). Še nasvet: če ti durian ogabno smrdi že na stojnici, se ga raje izogni. Če ti nekam čudno zadiši pa “go for it”.

Največje razočaranje vsega sadja je bila pitaja. Pičakovala sem nekaj res okusnega in dobrega, dobila pa nekaj, kar bi najbolje opisala z “eh”. Okus je imela po brezokusnem kiviju. Tak res nežen in komaj zaznaven okus. Brezzveze.

2. Ulična hrana in tržnice

Sem navdušena ljubiteljica njihove ulične hrane. Vse je pripravljeno sveže, pred tabo in je izjemno okusno. Že samo ob spominu na vso tisto hrano, postanem lačna.

Najraje imam tržnice. Njihove tržnice so precej velike. Večje od naših (ki na žalost izumirajo v poplavi supermarketov). Na vseh si lahko kupiš hrano, na večjih pa še kakšno svar več (obleke, čevlje, nakit, kozmetiko, …) Tiste največje so odprte samo za vikende zvečer. Najboljša stvar teh tržnic je obilje hrane. Toliko različne hrane na kupu. Lahko najdeš vse mogoče: meso, morsko hrano, zelenjavo (recimo), sladice, eksotične stvari, ki jih ne znaš poimenovati ali pa ražnjiče in suši.

Poskusila sem ogromno vsega. Tudi žuželke. Eni (črički, kobilice in nekateri črvi) imajo dejansko okus po ocvirkih (mastno in hrustljavo), drugi pa po morskih sadežih oziroma po nečem morskem (vsaj tisti beli črvi, ki ti počijo v ustih).

Sem že povedala, da je hrana res poceni? Vse je okoli 50 bahtov ali 1,4 € na porcijo (ki so precej velike, razen za žuželke). Ali pa recimo 8 bahtov oz. 0,2 € za en kos (dobrega) sušija. Noro.

Sem že povedala, da obožujem njihove tržnice? No, res jih!

3. Lokalna hrana

Seveda nisva jedli samo sadja ali na tržnicah (čeprav bi lahko). Poskušali sva tudi čimveč lokalnih restavracij oz. lokalov s hrano (včasih bi temu težko rekel restavracija). Pad Thai in “stir-fried rice” sta bila res božanska in večinoma je bila hrana odlična. Samo v Bangkoku sem imela to nesrečo poskusiti res lokalno hrano. Brbončice so se mi skoraj odpovedale, saj je bila hrana “čisto malo” začinjena (iz ust tajske kuharice).

Hrana je bila res dobra povsod, kjer sva bili. Zadnjih nekaj dni pred vrnitvijo domov sva imeli že malo poln kufer vsega in se nama je luštalo nekaj bolj “domačega”. Zato tudi nekaj bolj evropske hrane na slikah.

Za moj rojstni dan me je Nataša peljala v italijansko (božansko) restavracijo na Kata Beachu. Hrana je bila bombastična in po enem tednu sem končno doživela nekaj zelenjave. Dejansko se ne zavedaš, koliko zelenjave poješ, dokler je kar naenkrat ne ješ več.

4. Prigrizki in junk food

Kaj naj rečem? Enkrat ko si na Tajskem pojej vse mogoče prigrizke, ki jih lahko dobiš? V teh dveh tednih na Tajskem sva bili najboljši stranki 7-Eleven. Dnevno sva kupovali bananine tortice, čips, različne sladke prigrizke, sušene alge (božansko!) in vse, kar se je vsaj malo zdelo zanimivo. Med drugim tudi neko “sladico” z ješprenom in želatino. Seveda ne obstajajo dokazni materiali za vse te kulinarične presežke, ker je velike večine zmanjkalo, še preden sem se spomnila poslikati.

Zdravi večerni prigrizki.

5. Kava in čaj

Torej, kako naj to povem? Rada imam kavo. Njen okus, barvo, vonj. Najboljša mi je espresso kava (iz kafetjere), prebavim pa tudi turško, če je treba. Bolj kot je kava močna, bolj mi je všeč. No in na Tajskem lahko o tem samo sanjaš. Če si kavoholik, ti predlagam, da se začneš odvajati še pred dopustom, saj je tam ne boš našel/-a.

V upanju, da bova spili kavo “kot doma” sva praktično dva tedna preizkušali različne kafiče. Njihova kava je ogabna res slaba. Nekje je imela celo okus po cigaretih?! Njihovi zajtrki, sladice in smoothiji po lokalih so res dobri, ampak s kavo res ne znajo. Samo v italijanski restavraciji za moj rojstni dan sem pila res res res dobro kavo. Hura za uvoženo Illy kavo!

Tudi če si ljubitelj/-ica metinega, kamiličinega ali kakšnega drugega čaja, kot ga poznamo pri nas, tam ne boš imel/-a sreče. Tipičen tajski čaj je namreč poln sladkorja in smetane. Idelano, če loviš diabetes II, sicer pa lahko mirne duše izpustiš tudi to. Imajo pa močne črne čaje, če ti je to všeč.

Pa še nekaj res lepih kafičev in lokalov s hrano. Večinoma njihovi lokali s hrano niso fotogenični, saj delujejo kot nekaj, kar bi postavil v garaži z belimi plastičnimi stoli in mizami. Tistimi iz 90. Je pa zato hrana res dobra, ne glede na izgled lokala. Priporočam!

So se ti kaj pocedile sline ob vseh teh slikah hrane?

Do naslednjič,
Helena

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja